Golša

  • golša: povečana žleza z degenerativnimi spremembami in z morebitnimi motnjami delovanja
  • razvrstitev:
    • difuzna golša: če je ščitnica enakomerno povečana
    • nodozna golša: če je ščitnica gomoljasto spremenjena. Najpogosteje najdemo več gomoljev, govorimo o multinodozni, pri enem gomolju pa o uninodozni golši.
    • struma lahko sega navzdol v zgornji mediastinum za sternumom in tedaj gre za retrosternalno golšo
    • tiroidni gomolj, ki je povsem ločen od ščitnice na vratu in leži v mediastinumu, največkrat v prednjem, redko v zadnjem, imenujemo intratorakalna golša
  • glede na delovanje ločimo golše v:
    • hipertirotične
    • evtirotične
    • hipotirotične
  • etiologija:
    • vzrok za nastanek golše je največkrat povečano izločanje TSH, ki spodbuja rast ščitnice
    • gre za regulacijski mehanizem zavoljo prvotnega pomanjkanja ščitničnih hormonov
    • nezadostno delovanje ščitnice je lahko posledica:
      • prirojene napake v nastajanju homonov
      • pomanjkanje joda
      • za ščitnico škodljive snovi v hrani in nekaterih zdravilih
      • sorazmerno pomanjkanje hormonov je lahko tudi posledica zvečane potrebe v tkivih v mladosti, pri hitri rasti in v nosečnosti. V teh primerih se ščitnica najprej difuzno poveča, kasneje pa se zaradi regresivnih pojavov gomoljasto spremeni in zaradi eksudativnih sprememb cistično degenerira. Opisani procesi lahko postanejo neodvisni od hipotalamično – hipofiznega uravnavanja, tedaj govorimo o avtonomnih nodusih ali adenomih
  • klinični znaki:
    • pri evtirotični golši so skladni z njeno velikostjo
    • manjše  strume so večinoma asimptomatske
    • večje dajejo simptome pritiska na sosednje organe. Simptomi in znaki pritiska na sapnik so občutek težjega dihanja, dispnoa in stridor. Redkejši so simptomi pritiska na požiralnik s težavami pri požiranju.
    • drugi znaki so še: venski zastoj v vratu, hripavost pri ohromitvi glasilk zaradi pritiska na povratni živec in Hornerjev sindrom (ptoza, mioza, enoftalmus) pri pritisku na vratne simpatične ganglije.
  • diagnostika:
    • ustrezne funkcijske in slikovne preiskave, ki pokažejo funkcijsko stanje žleze, delovanje posameznih predelov oz. gomoljev in obliko ter velikost golše.
    • rutinsko uporabljamo citološki punkcijo, predvsem za izključitev tumorskih sprememb
    • lab., UZ, scintigrafija, RTG pljuč, CT, citologija
  • zdravljenje:
    • difuzne golše zdravimo z zaviranjem spodbujanja TSH z dajanjem tiroksina
    • zdravljenje je dolgotrajno, uspeh je odvisen od funkcionalne sposobnosti tkiva, ki j e odvisna od hipofiznega spodbujanja
    • pri degenerativnih gomoljastih golšah ali avtonomnih nodusih ni pričakovati učinka
    • operacijsko zdravljenje je indicirano pri gomoljastih golšah s kompresijskimi simptomi, zlasti pri velikih golšah, ki so tudi estetsko moteče, in vedno, kadar gre za sum na malignom
    • radioaktivno jodno zdravljenje za zmanjšanje žleze je lahko uspešno le pri normalno delujočem parenhimu, ki kopiči jod. Na degenerirane dele žleze ne more učinkovati. Zato se pri nodoznih golšah skoraj nikoli ne uporablja, pri ženskah v rodni dobi pa je sploh kontraindicirano.
    • po odstranitvi strume je obvezna preventiva recidiva z dolgotrajnim dajanjem tiroksina. Odmerek prilagajamo vrednostih TSH pri kontrolnih pregledih. Tako zmanjšamo verjetnost recidiva za 3%

 

  • uninodozna golša in solitarni gomolj: posebni in pogosti obliki golše. Gomolje ločimo glede na scintigrafsko sliko
    • hladen gomolj
      • na scintigramu se kaže kot defekt v normalni sliki ščitnice
      • predstavlja lahko: solitaren degenerativni nodus, cisto, lokaliziran tiroiditid, krvavitev v žlezi ali malignom
      • verjetnost malignoma je  3-50%
      • pri diagnostiki je obvezna citološka punkcija
      • klinično so sumljivi za malignom nodusi, ki so: hipoehogen, scintigrafsko hladni, citološko sumljivi, ki hitro rastejo, so po konsistenci različni, če so v okolici povečane bezgavke, če so gomolji nastali 10-20 let po obsevanju vratu, če ima bolnik parezo povratnega živca, če je prebolel tiroiditis in če gre za ponavljajočo se golšo.
      • hladen gomolj je vedno indikacija za odstranitev
    • topel gomolj
      • avtonomno čezmerno delujoče tkivo pri normalnih vrednostih hormonov v krvi
      • benigen adenom, malignom je redek
      • po neg. izvidu citološke punkcije gomolj operacijsko odstranimo z delno resekcijo enega rećnja in tkivo histološko pregledamo
    • vroč gomolj
      • avtonomno tkivo, ki izrazito čezmerno deluje
      • zaradi povečanega nastajanja hormonov gre lahko za hipertirotično stanje
      • toksični adenom – kompenziran (kadar je paranodalno tkivo še zmerno aktivno in dajanje T3 zavre njegovo delovanje), – dekompenziran (hiperaktivni avtonomni gomolj s povem zavrtim paranodalnim tkivom, ki ga lahko prikažemo le po spodbujanju s TSH).
      • Klinično se lahko pokažejo z znaki hipertiroze. Zdravljenje s tiroksinom je neuspešno, ker gre za povsem avtonomno tkivo. Ustrezno zdravljenje je le operacijska izluščitev gomolja, ki ga histološko pregledamo

Komentiraj